Osnovna razlika med alfanumeričnimi in grafičnimi prikazovalniki je v razporedu osnovnih grafičnih točk. Alfanumerični prikazovalniki imajo vidno področje sestavljeno iz večjega števila manjših matrik (npr.: 5x7) od katerih vsaka lahko prikazuje le eno črko ali številko. Število teh majhnih znakovnih matrik je točno definirano in nanizano v eno ali več vrstic. Velikost alfanumeričnega prikazovalnika je določena s številom vrstic, številom znakov v vrstici, velikostjo znaka (matrike) in velikostjo točke. Med matrikami so presledki, v katerih ni aktivnih točk.
Grafični prikazovalniki predstavljajo le eno samo veliko matriko, ki pokriva celotno vidno polje. Velikost grafičnega prikazovalnika je tako definirana z velikostjo matrike (npr.: 128x240 točk) in velikostjo točke (npr.: 0,33x0,39mm). Pri prikazu lahko aktiviramo katerokoli točko v matriki. Zaradi omenjene razlike se razlikujejo tudi krmilno vezje in čipi. Pri alfanumeričnih prikazovalnikih je nabor znakov že vnaprej definiran in shranjen v kontrolnem čipu. Prikazujemo lahko izključno le te znake. Kontrolni čipi pri grafičnih prikazovalnikih kot vhodno informacijo sprejmejo grafično bitno sliko, večina pa jih vsebuje tudi generator alfanumeričnih znakov različnih velikosti.
Grafične prikazovalnike delimo po velikosti matrike v manjše grafične prikazovalnike (npr.: 32x80 točk do 200x640 točk) in večje grafične prikazovalnike (od 480x640 točk navzgor). Velikost je tu mišljena predvsem v smislu velikosti matrike in ne dejanske fizične velikosti. Prikazovalniki, ki jih uporabljajo v digitalnih in video kamerah, po tej razvrstitvi sodijo med večje prikazovalnike, čeprav so fizično relativno majhni.
Male grafične prikazovalnike največkrat uporabljamo v podobnih napravah kot alfanumerične, predvsem takrat, ko poleg teksta želimo prikazovati tudi slike, simbole, logotipe, tabele itd.
Večje grafične prikazovalnike uporabljamo predvsem kot monitorje raznih naprav in strojev, računalnikov, notesnikov itd. Seveda se pri tej vrsti prikazovalnikov takoj pojavi zahteva po standardih kot so VGA, SVGA, XGA i.t.d. ter predvsem zahteva po barvnih izvedbah. Problem preskoka iz črnobelih na barvne prikazovalnike ni bil enostaven in je zahteval večletni trud raziskovalcev.
Zaradi zahtev po večjih grafičnih barvnih prikazovalnikih, so razvili nove tipe tekočih kristalov: FSTN (Film SuperTwisted Nematic), DSTN (Double Scan Twisted Nematic) predvsem pa se z jasnostjo slike odlikuje TFT tip, ki uporablja princip aktivne matrike. To pomeni, da je polarizacija vsake točke na zaslonu krmiljena preko svojega aktivnega elementa - tranzistorja. Število vseh točk določa število tranzistorjev, ki so vgrajeni v prikazovalnik. Uporaba tranzistorjev zelo podražijo izdelavo prikazovalnika, vendar je kakovost slike bistveno boljša. Cena barvnih TFT prikazovalnikov je v primerjavi z barvnimi prikazovalniki tipa DSTN podvojena in se le počasi zmanjšuje.
Proizvajalci neprestano širijo velikosti matrik, kar pa je tehnološko dokaj zahtevno, zato z večanjem matrik in fizične velikosti prikazovalnika strmo raste tudi njegova cena. Na trgu so se že pojavili veliki plazma prikazovalniki z diagonalo 42”. Uporabljajo jih predvsem za informacijske panoje in za ploščate TV sprejemnike, ki jih lahko kot sliko obesimo na steno. Plazma prikazovalniki sicer sodijo med tiste, pri katerih so točke na zaslonu aktivni svetlobni viri (kot pri CRT ali LED prikazovalnikih), torej jih po principu delovanja ne moremo prištevati med LCD prikazovalnike. Omenjamo jih le kot enega najresnejših konkurentov barvnim TFT prikazovalnikom.
V svetu, predvsem v Japonski, je ogromno kapitala vloženega v razvoj novih tehnologij na področju več jih prikazovalnikov. Vsakodnevno lahko beremo o novostih na tem področju, tako da še ni jasno, katera tehnologija bo prevladala. Trenutno najbolje kaže prikazovalnikom tipa TFT, vendar so še vedno možna presenečenja. Zelo pomembno vlogo igra zahteva po cenejši proizvodnji.
Druga značilnost na tem področju je ta, da se najnovejša dognanja prenašajo tudi nazaj na že uveljavljene proizvode, tako da lahko srečamo TFT tehnologijo tudi pri manjših grafičnih in celo alfanumeričnih prikazovalnikih. Ker vlada med proizvajalci prikazovalnikov napeta tekma za prevlado na tržišču, se opaža velik pritisk na proizvodne obrate, ki morajo zelo prožno slediti novim odkritjem. Posledica tega so hitre spremembe v proizvodnji, ki tako rekoč čez noč ustavijo tekoče trakove za proizvodnjo kakega profitno manj pomembnega proizvoda in na njegovo mesto postavijo proizvodnjo najnovejšega tehnološkega dosežka, ki naj bi čim prej prišel na trg. Negativni stranski učinki takšnega hitrega posodabljanja so nenapovedane ustavitve proizvodnje določenih prikazovalnikov, ki jih lahko v zelo kratkem času zmanjka na trgu. Uporabnik je prisiljen iskati ekvivalent drugega proizvajalca, oziroma mora svoj proizvod prilagoditi drugemu prikazovalniku.
Najprej kritično pretehtamo razloge, ki nas lahko pripeljejo do odločitve, da namesto alfanumeričnega uporabimo grafični prikazovalnik. Osnovni razlog je vsekakor v izreku: “Ena slika lahko pove več kot tisoč besed”.
Kadar smo na majhni površini prisiljeni prikazati veliko informacij, si pomagamo s simboli. Dober primer je recimo zaslon sodobnega fotografskega aparata, kjer je na relativno majhni površini grafičnega LCD prikazovalnika razvrščeno veliko simbolov. Vsak od njih sporoča informacijo, za katero bi sicer porabili en stavek ali vsaj eno besedo. Prednost grafičnega prikazovalnika je seveda ta, da na istem mestu lahko zaporedoma prikazuje neomejeno število različnih simbolov.
Druga prednost je v hitrejšem dojemanju slikovnega sporočila kot teksta. Za branje potrebujemo čas in nekateri tudi naočnike, medtem ko slikovno sporočilo lahko praktično dojamemo v trenutku. To velja predvsem po tem, ko smo se že naučili pomena različnih simbolov in nam o njih ni več potrebno razmišljati.
Razlogi za uporabo grafičnega prikazovalnika so lahko tudi povsem druge narave. Lep barvni zaslon z mnogo slikami lahko na potencialnega kupca deluje zelo vabljivo. Daje mu občutek, da gre za izdelek visoke tehnologije, čeprav so osnovne funkcije stroja lahko nespremenjene. Ta pojav lahko opazimo če primerjamo stroje, načrtovane v Nemčiji in ZDA. Medtem ko imajo nemški stroji dokaj racionalno in “špartansko” oblikovan upravljalni del in pogosto uporabljajo alfanumerične prikazovalnike, imajo ameriški stroji upravljanje pogosto narejeno dokaj razkošno z barvni grafični prikazovalniki. Pri uporabniku tako vzbujajo občutek superiorne tehnologije, kar pa včasih sploh ne drži. Razkošnejši upravljalni paneli so sprejemlivi v zelo dragih napravah, kjer je strošek prikazovalnika majhen glede na veliko ceno celotne naprave. Domačim oblikovalcem je še pogosto zelo pomembna cena, zato se bolj nagibajo k ’nemški’ varianti.
Preidimo k bolj konkretnim napotkom za izbor grafičnih prikazovalnikov. Pri izboru večjih grafičnih prikazovalnikov je matrika običajno kar standardna (VGA, SVGA itd), fizično velikost pa močno pogojuje izdelek, v katerega bo prikazovalnik vgrajen. Krmilno vezje je lahko realizirano na tiskanini prikazovalnika ali na samostojni grafični kartici.
Več nejasnosti, predvsem pa več raznovrstnih opcij, srečamo pri izboru malih grafičnih prikazovalnikov. Da bi lahko pravilno izbrali velikost, si moramo zamisliti neko realno situacijo, ko bo potrebno na prikazovalniku istočasno prikazati največ informacij. Ta najslabši primer (“worse case”) si narišemo na milimetrski papir v okvir, ki predstavlja velikost predvidenega prikazovalnika. Prikaz oblikujemo toliko časa, da vse informacije spravimo v okvir. Če ne uspemo, izberemo naslednji večji prikazovalnik, če pa to ni možno reduciramo prikaz z uporabo manjših črk, s krajšanjem besedila, z uvedbo kratic in kod, predvsem pa z uporabo grafičnih simbolov. Za najmanjše besedilo predvidevamo velikost črk 6x8 točk. Navzgor je velikost črk omejena le z velikostjo osnovne matrike. Kot pri vsakem grafičnem oblikovanju je tudi tukaj prikaz subjektivno pogojen, seveda pa pri tem ne smemo kršiti nekaterih temeljnih pravil. Predvsem mora biti prikaz dobro viden na predvideni razdalji uporabe. Odločitev za večji prikazovalnik nam običajno preprečuje predvidena velikost končnega izdelka.
O izboru prikazovalnika glede na svetlobne pogoje, v katerih bo ta deloval, je bilo nekaj napisanega že v predhodnih člankih in tega ne bomo ponavljali. Predvideni svetlobni pogoji nam določajo: tip polarizacije, tip osvetlitve prikazovalnika, barva ozadja in tip tekočih kristalov (STN, FSTN, DSTN, TFT).
Ne smemo pozabiti upoštevati tudi predvidene temperature okolice, v kateri bo prikazovalnik deloval. Običajne izvedbe prikazovalnikov lahko uporabljamo v temperaturnem območju 0° C do +50° C. Za zahtevnejša okolja uporabimo prikazovalnike z razširjenim temperaturnim območjem od -20° C do +70° C. Nekateri proizvajalci, kot recimo DENSITRON, ponujajo prikazovalnike za izjemno zahtevne temperaturne razmere -50° C do +70° C. Ta temperaturna območja so predmet posebej dogovorjenih naročil.
Večina malih grafičnih prikazovalnikov ima grafične kontrolne čipe že vgrajene na tiskanino prikazovalnika. Najpogosteje se srečamo s kontrolnimi čipi proizvajalcev Toshiba in Hitachi, ki podpirajo 8 bitno mikroprocesorsko arhitekturo (T6963C, T9841B, HD61202, HD61830, SED1330 i.t.d.). Podobni so si po načinu programiranja, razlikujejo pa se predvsem po velikosti matrike, ki jo lahko krmilijo, po sposobnosti generatorja črk, po sposobnosti istočasnega prikazovanja teksta in grafike, po velikosti pomnilnika i.t.d. Na splošno ne predstavljajo odločilnega kriterija pri izbiri prikazovalnika.
Že sedaj je jasno, da bo v bližnji bodočnosti uporaba grafičnih LCD prikazovalnikov doživela svoj razcvet predvsem v vlogi uporabniku prijaznih računalniških monitorjev in v vlogi ploščatih TV sprejemnikov. Katodne cevi, ki jih uporabljamo sedaj, so trenutno ene redkih “dinozavrov”, ki so se iz pionirskih časov elektronike ohranile v nespremenjeni obliki vse do današnjih dni. Sodobni LCD prikazovalniki prekašajo katodno cev v vseh pogledih: ne sevajo, niso občutljivi na elektromagnetne motnje iz okolice, ne oddajajo motenj v okolico, ne utripajo, imajo ostro sliko, imajo manjšo porabo energije, zavzamejo manj prostora i.t.d. Vsi torej z nestrpnostjo čakamo veselega trenutka, ko bo nižja cena LCD monitorjev povzročila, da nam izgine izpred oči trenutno najbolj uporabniško neprijazna naprava - katodna cev.